Stara cesta od Starega Grada vijuga med suhozidi in oljkami, preden se spusti v Velo Grablje. Vasica z le petnajstimi prebivalci danes deluje kot mesto duhov — tihe ulice, zaprta vrata, mačka, ki spi na kamnitih stopnicah. A ravno tu se skriva ena najpomembnejših aromatičnih zgodb Jadrana.
Budrovka — hvarska sivka, ki ni sivka
Preden nadaljujem, želim pojasniti zmedo, ki jo pogosto srečam med uporabniki sivke: to, kar imenujemo “lavanda”, ni prava sivka. Je budrovka (Lavandula × intermedia ‘Budrovka’) — lokalni hvarski kultivar lavandina, križanec prave sivke (Lavandula angustifolia) in širokolistne sivke (Lavandula latifolia).
Budrovka je robustnejša, višja in daje bistveno več eteričnega olja kot prava sivka. Zanjo so značilni modri cvetovi, temno zeleni listi ter močnejši vonj – svež, zeliščni in ostrejši od nežnega cvetnega vonja prave sivke.
Ime je dobila po družini Budrović. Leta 1947 je agronom Josip Devetak na njihovi kamniti terasi opazil nenavadno populacijo lavandina z izrazito modrimi cvetovi in temnejšimi listi. Po priimku lastnikov je rastlino poimenoval budrovka, domačini pa so jo imenovali tudi modrulja, plava lavanda ali čorna. Devetak je menil, da je njeno eterično olje bolj kakovostno kot dotlej razširjena hvarska populacija »Bila«, zato je priporočil njeno širšo pridelavo.
Suhozidi, ki so ustvarili pokrajino
Na Hvaru so me osupnili suhozidi — kilometri ročno zloženih kamnitih zidov, ki krasijo strma pobočja otoka. Brez njih pridelave lavandina na Hvaru ne bi bilo.
Hvar je kraška pokrajina — kamnita, suha, z malo rodovitne prsti. Suhozid je bil edini način, da so kmetje iz strmih pobočij naredili ravne terase, primerne za sajenje. Zidovi so opravljali več nalog hkrati: zadrževali so prst, ki bi jo dež sicer odnesel v morje, shranjevali toploto čez dan in jo oddajali ponoči, varovali rastline pred burjo in usmerjali redko dežnico tja, kjer je bila najbolj potrebna.
Gradnja suhozida je zahtevala izjemno znanje in potrpljenje — vsak kamen je moral biti položen natančno, brez malte, z razumevanjem teže in ravnovesja. Hvarski suhozidi so danes zaščiteni kot kulturna dediščina.
Barba Borte in začetek zgodbe o lavandinu
Prvi, ki je lavandin na Hvaru gojil sistematično, je bil Bartol Tomičić – domačini so ga klicali Barba Borte. Leta 1928 je zasadil prve grme in s tem sprožil val, ki je v naslednjih desetletjih preobrazil kmetijstvo celotnega otoka.
V vasici sem srečala njegovega vnuka, ki se prav tako imenuje Bartol. Mož je že v letih, a poln energije — ve, da varuje zgodbo, ki bi sicer utonila v pozabo. Pripovedoval je o destilacijah, o vonju, ki se je poleti razlival po vsej dolini, o karavanah oslov, ki so iz dolin prinašali vodo za destilacijo.
Ko mi je ponudil stekleničko eteričnega olja, sem jo povonjala. Vonj je bil oster, kafrast, svež, zeliščen — in pod to paleto sem zaznala vonj kamenja, sonca, znoja. Vonj pokrajine in ljudi.
Zlata doba lavandina in njen konec
V šestdesetih letih so na Hvaru pridelali okoli 20 ton eteričnega olja lavandina letno, kar je predstavljalo približno desetino svetovne proizvodnje. Za številne družine je bil lavandin glavni vir dohodka, ki jim je omogočil gradnjo hiš in celo šolanje otrok v tujini.
Nato so trg preplavili cenejši sintetični dišavni materiali, turizem je postal donosnejši od kmetijstva, številna polja so začela preraščati grmovje, velik požar leta 1997 pa je uničil še velik del ohranjenih nasadov. Proizvodnja se je skrčila na približno dve toni eteričnega olja letno in se nikoli več ni povzpela na nekdanjo raven.
Danes lavandin pridelujejo za lokalno uporabo, za turiste, ki iščejo pristen spominek, in za redke navdušence, ki pridejo na Hvar iskat zgodbo sivke.
Turisti, ki pričakujejo polja vijolične barve kot v Provansi, so razočarani. Hvar ni Provansa. Divja je, skalovita in avtentična.
Hvarska pokrajina v kapljici
Nekaj minut vožnje od Velih Grabelj proti Brusju rastejo med starimi suhozidi grmi budrovke. Prav ti divji grmički so me osupnili bolj kot urejena provansalska polja. Spomnili so me na to, koliko dela, znanja in predanosti se skriva v eni sami kapljici eteričnega olja. Na to, da vonj ni nevidna abstrakcija — je zemlja, kamen, sol, sonce in človeška roka.
Ko se vračam v svoj parfumski atelje in odprem stekleničko lavandina, se pred mano naslika hvarska pokrajina. Zavonjam poletje, začutim lahen veter na svoji koži.
To je tisto, kar me pri eteričnih oljih vedno znova navdihne: vsak vonj nosi s seboj kraj, čas in človeka. Le prisluhniti mu je treba.
Če te svet naravnih dišav navdušuje tako kot mene, te vabim v Šolo sodobne aromaterapije — poglobljen program, ki te korak za korakom uvede v svet eteričnih olj, vonjev in aromaterapije.
